Merilniki in senzorji motnosti

Merilnik motnosti, imenovan tudi analizator motnosti, je sistem za merjenje koncentracije plavajočih delcev v izbranem postopku. Merilnik motnosti je običajno sestavljen iz 3 glavnih delov: senzorja motnosti, oddajnika motnosti in procesne povezave. 

Meritev motnosti, ki jo izmeri analizator motnosti, določa stopnjo, s katero plavajoči delci v tekočem mediju sipajo svetlobo. Na sipanje vpliva več dejavnikov:

• Koncentracije delcev: višje koncentracije delcev povzročajo večje sipanje svetlobe in posledično višje odčitke merilnika motnosti.
  
• Oblike in velikosti delcev: delci, ki so manjši od 1/10 valovne dolžine vidne svetlobe, sipajo svetlobo simetrično. Večji delci (običajno s premerom, večjim od valovne dolžine vidne svetlobe) sipajo svetlobo asimetrično. Zato je treba pri merjenju motnosti upoštevati kot sipanja.
  
• Valovne dolžine svetlobe: kot je omenjeno zgoraj, je intenzivnost sipane svetlobe odvisna od velikosti delcev. Poleg tega lahko pristnost barve v tekočini zmanjša količino svetlobe, ki se meri na detektorju. Zaradi tega je treba pri merjenju motnosti upoštevati primerno valovno dolžino svetlobe.
  

Posledica zgornjih treh točk je ta, da je motnost kot značilno lastnost vzorca mogoče uporabljati samo v primeru, da je metoda merjenja standardizirana. V mnogih primerih uporabe v pivovarni je na primer tekočina, ki se meri, rumenkaste barve in vsebuje delce kvasovk. Zato se za namene preverjanja prehajanja skozi filter in zagotavljanja kakovosti prednje in stransko sipana svetloba meri pod kotoma 25° in 90° v primerjavi z virom svetlobe. Viri rdeče (650 nm) in modre (460 nm) svetlobe so prav tako navedeni v smernicah za spremljanje motnosti in barve.