Nujnost, da industrija proizvodnje baterij sprejme digitalne tehnologije, je dosegla izjemno nujnost. S cilji za povečanje učinkovitosti, natančnosti in trajnosti se sektor vse bolj obrača k digitalizaciji kot transformativnemu katalizatorju. Ta premik ni le posledica želje po operativni odličnosti, ampak tudi potrebe po izpolnjevanju novih regulativnih zahtev, kot je potni list EU za baterije, in podobnih pobud v različnih fazah sprejetja po vsem svetu. Na trgu, za katerega je značilna močna konkurenca, kjer sta produktivnost in učinkovitost najpomembnejši, se digitalizacija razvija iz strateške prednosti v bistveno skladnost in operativno nujnost.
Vendar je pot do doseganja prave digitalne integracije polna izzivov, zlasti pojava digitalizacije »papirja na steklo«. Po mojih izkušnjah ta izraz učinkovito zajema scenarije, kjer se digitalna orodja ne uporabljajo kot sredstva za preoblikovanje procesov, temveč kot zgolj digitalne replike obstoječih papirnih metod. Takšne pobude kljub dobrim namenom pogosto povzročajo večjo neučinkovitost in nezadovoljstvo uporabnikov, kar zmanjšuje širše operativne in regulativne cilje industrije.
Pastim digitalizacije na površinski ravni sem bil priča iz prve roke, ne zgolj kot teoretične skrbi, temveč skozi empirične dokaze v različnih sektorjih. Na misel mi pride pomemben primer v vodilni svetovni farmacevtski družbi. Ta organizacija si je začela ambiciozno prizadevati za digitalizacijo svojih laboratorijskih procesov, katere cilj je posodobiti upravljanje podatkov in racionalizirati operativne delovne tokove z integracijo digitalnih sistemov s tradicionalnimi laboratorijskimi instrumenti. Zamislili so si, da bi z uporabo digitalne tehnologije ustvarili brezhiben most med digitalnim in fizičnim področjem laboratorijskega okolja.