Daniel Ambühl, švicarski entomolog, preučuje gojenje in uporabo užitnih žuželk. V projektu, pri katerem sodeluje s profesorjem Jürgom Grunderjem z univerze za uporabne znanosti v Zürichu (ZHAW), poskuša opredeliti najboljše pogoje za gojenje štirih različnih vrst hroščev. V projektu uporablja instrumente, ki jih je razvila družba METTLER TOLEDO.
Kaj bomo jedli jutri? Rast prebivalstva in podnebne spremembe predstavljajo velik izziv za svetovno oskrbo s hrano. Švicarski entomolog Daniel Ambühl je prepričan, da bodo v prihodnosti del naše prehrane tudi žuželke. V sodelovanju s profesorjem Jürgom Grunderjem z univerze za uporabne znanosti v Zürichu (ZHAW) je začel projekt, imenovan »Hrana iz lesa«. Cilj te pobude je gojenje užitnih žuželk, ki jedo les.
»Naša zamisel je, da za proizvodnjo visokokakovostnih živalskih beljakovin ne uporabimo osnovnih živil, kot so soja ali žitarice, ampak lesne odpadke, da se nam za hrano ne bi bilo treba boriti z ljudmi,« je povedal Daniel Ambühl. Ambühl in Grunder sta ta koncept začela podrobneje raziskovati leta 2013. V svojem laboratoriju uporabljata lesne odpadke za hranjenje ličink štirih različnih vrst hroščev. Les najprej fermentirata in posadite dele v substrat, ki ohranja ličinke hroščev. Ličinke se v velikih zabojih, ki so napolnjeni s substratom, razvijejo v odrasle ličinke ustrezne velikosti. »Ličinke postanejo užitne tik pred zabubljenjem*,« razlaga Daniel Ambühl. Prebavni trakti žuželk so v tej fazi prazni, zato ne vsebujejo lesa, ki ga ljudje ne morejo prebaviti.
Daniel Ambühl uporablja analizator vlage družbe METTLER TOLEDO, s katerim zagotovi, da živilski substrat vsebuje optimalno vsebnost vlage.
»Za naše poskuse je izjemno pomembno, da poznamo točno vsebnost vlage« pravi Ambühl. »Čeprav imajo ličinke rade vlažno okolje, pa substrat ne sme biti preveč vlažen, da bi ga lahko predelale.«
Analizator vlage omogoča znanstvenikom, da hitro in določijo vsebnost vlage v substratu ter tako zagotovijo optimalno stopnjo. Poleg tega uporabljata tudi tehtnico družbe METTLER TOLEDO za tehtanje ličink v njihovih različnih fazah razvoja. Oba dela opreme jima zagotavljata podporo pri uspešnem izvajanju projekta.
Boljši ogljični odtis
Znanstvenika si poleg preučevanja pogojev gojenja prizadevata tudi, da bi bile ličinke odobrene kot vir hrane. Čeprav je uživanje žuželk običajno v nekaterih regijah sveta, pa je Ambühl ugotovil, da se nekateri v zahodnem svetu še vedno upirajo tej ideji. Vendar pa je trdno prepričan, da se lahko prehranjevalne navade sčasoma spremenijo. Pri tem ga podpira poročilo, ki ga je objavila Organizacija Združenih narodov za prehrano in kmetijstvo (FAO). FAO poudarja pomembnost žuželk kot trajnostnega vira beljakovin kot odziv na hitro rast prebivalstva. Za gojenje žuželk je v primerjavi z govedorejskimi, prašičerejskimi in ovčarskimi kmetijami potrebnega le manj prostora, poleg tega pa ima gojenje žuželk manjši okoljski odtis, saj žuželke potrebujejo manj hrane kot tradicionalna živina za proizvodnjo iste količine beljakovin. Poleg tega proizvajajo manjše količine škodljivih toplogrednih plinov.
»Zavedamo se, da je kljub vsemu temu pred nami še dolga pot, preden bodo naše ličinke odobrene kot vir hrane,« zaključuje Daniel Ambühl. Raziskovalna ekipa si lahko predstavlja, da bi žuželke namesto za vir hrane uporabila kot krmo za kokoši ali ribe. Vendar pa Ambühl želi svojo raziskavo v prvi vrsti uporabiti kot prispevek k prehranjevanju rastočega svetovnega prebivalstva.
* Zabubljenje je preobrazba nekaterih žuželk med nezrelim in zrelim stanjem.